Težave z uhajanjem urina prizadene 5 do 10 % prebivalstva, med starejšimi celo 20 %. Prizadete so različne starostne skupine, oba spola. Uhajanje urina je telesna in hkrati duševna obremenitev, je problem posameznika in družbe v celoti.

Potrebe po uriniranju se zavemo, spoznamo primerno mesto za uriniranje, dosežemo to mesto, zadržimo izločanje, dokler ne želimo urinirati in na koncu uriniramo. Če tega ne uspemo pride do urinske inkontinence –  uhajanja urina. Kar v življenju pomeni nehoteno, nekontrolirano odtekanje urina.

Inkontinenca na splošno, pa je simptom številnih motenj, bolezni ter poškodb. Nekatere uspešno zdravimo, pri drugih se trudimo izboljšati kakovost življenja prizadetega in njegovih bližnjih. Večina teh ljudi (70 %) zaradi svojih težav ne poišče pomoči. Občutek  sramu, neprijeten vonj, vodi bolnika, da se vse bolj zapira vase, o svojih težavah ne govori, jih zanika, zadrega je vsak dan večja, sramota pred izgubo kontrole nad lastnim telesom otežuje in zavira iskanje rešitve problema. Ledvica tvorijo seč (odvisno od zaužite tekočine, aktivnosti, prehrane itd), ta teče po sečevodih do mehurja, kjer se zbira. Spodnji del mehurja imenujemo vrat, obkroža ga mišica, ki preprečuje nehotno  iztekanje seča. Ko se mehur napolni, pošlje signal v možgane: »mehur je potrebno izprazniti.« Hotno se odločimo , da bomo izpraznili mehur. Preko impulzov se mišica sprosti, stena mehurja se prične krčiti, mehur se popolnoma izprazni. Če je na tej poti kjerkoli nekaj narobe (mišica, mehur, živčevje, mišice mehurja, sečnica), lahko nastane urinska inkontinenca.

Glede na čas nastanka simptomov urinsko inkontinenco delimo na:
1. Akutna urinska inkontinenca je praviloma tudi »akutno« rešljiva. Vzroki so naslednji: okužba sečnega mehurja, pretirano pitje alkohola, kave, omejena gibljivost, zaprtje …
2. Kronična urinska inkontinenca lahko nastane kjerkoli na zgoraj opisani poti tvorbe, kontrole in izločanja seča.

Da ugotovimo, kakšne vrste urinske inkontinence imamo, je potrebno opraviti osnovne diagnostične preiskave. Pri nekaterih zadošča že opis težav, pri drugih je potrebna stopenjska diagnostika. Bolnika vprašamo kako, kdaj, kako pogosto mu seč uhaja, ali tudi ponoči, ob obremenitvah, mrazu, kolikšna je količina seča, ali je predhodno imel kakšno operacijo, poškodbo, nevrološke bolezni, ali ima sladkorno bolezen. Pri ženskah bolj natančno povprašamo o številu in načinu porodov, operacij …

V nadaljevanju naredimo laboratorijske preiskave, fizikalni pregled bolnika, prosimo ga, naj vodi dnevnik mokrenja in opravimo preproste teste. Sledijo urodinamske meritve, endoskopske preiskave, ultrazvočne, rentgenske in nevrološke preiskave. Na osnovi tega urinsko inkontinenco opredelimo v najpogostejše oblike: urgentna, stresna, prelivna, popolna, refleksna, psihogena.

Kako lajšamo probleme z urinsko inkontinenco?
Ko ima bolnik problem z uhajanjem urina, mu prvo pomagamo s svetovanjem glede higiene in medicinsko tehničnih pripomočkov, ki so danes na voljo. Od vložkov za urinsko inkontinenco, običajnih higienskih vložkov, urinalov, urinskih kondomov ter urinskih katetrov. Cilj strokovne pomoči zdravnika, pa je doseči ohranjanje ledvične funkcije, da je bolnik suh in mu omogočiti normalno mokrenje. To lahko dosežemo s pomočjo vedenjskih tehnik, fizioterapijo, zdravljenja z zdravili, zdravljenja z elektrostimulacijo ter s kirurškim zdravljenjem.

Urinska inkontinenca je pogost pojav med starejšo populacijo. Obstajajo številni preventivni ukrepi, da do nje ne bi prišlo, če pa že pride, poznamo številne učinkovite terapevtske ukrepe in nazadnje tudi medicinsko tehnične pripomočke, s katerimi pomagamo blažiti stigmatizacijo prizadetih. Prvi korak na poti do rešitve pa je, da poveste, opišete svoje težave osebnemu zdravniku.

Robert Likar, dr. med.
spec. gin. in porodništva